Zvonik Svete Trojice

Zvonik Svete Trojice je nekakšen simbol Tabra, postavljen na mestu, kjer so bila nekoč glavna vrata v obzidje, zato se še danes imenuje “parton”. Prostor je razširjen v manjši trg in predstavlja osrednji prostor druženja za vaščane.

 ZVONIK IN NJEGOVA ZGODBA

Leta 1764 je goriški nadškof imenoval grajsko kapelo za dornberško podružnično cerkev sv. Trojice. A skupaj z gradom je tudi ta nezadržno propadala. Streha gradu se je udrla, s tem pa je manjši zvon v gradu ostal pod milim nebom. Okrog leta 1840 so začeli podirali grad in z njim vred tudi grajsko kapelo Svete Trojice.

Iz kamenja ruševin kapele so postavili zvonik. Zvonik so posvetili Sveti Trojici. V zvonik so prenesli manjši zvon iz grajske kapele. Pravijo, da je, čeprav je bil majhen, vseboval srebrnino in je zato veliko lepše pel, pa tudi dalje ga je bilo slišati. Zaradi njegovega prekrasnega glasu, so ga klicali Zvončkar (po nekaterih virih “Cvančkar”). Zanimivo je, da tabrški zvon ni bil ne v prvi, ne v drugi svetovni vojni prelit v vojne namene. Po prvi svetovni vojni je zvon počil, a so ga po vojni odnesli Italijani. Domačini pa so dali vliti nov manjši zvon. Med drugo svetovno vojno je tudi ta počil. Po vojni so ga prelili v večji zvon, dodali pa so mu tudi bron iz dornberškega pokopališča. Ta zvon je zvonil vse do leta 1999, sedaj pa počiva ob zvoniku. Na njem so vtisnjeni napis videmskega mojstra, letnica 1947, napis »Marija kraljica Slovencev prosi za nas!« in »Presveta Trojica Tabor varuj!«.

Ko so postavili zvonik, so iz grajske kapele vanj prenesli tudi lesen kip Svete Trojice*. Kasneje je bil prenešen v župnijsko cerkev v Dornberku, kjer je bil uničen. Menda ga je dal na velikonočno soboto leta 1908 takratni dornberški župnik zažgati. In čeprav pravih razlogov uničenja ne poznamo, domnevamo, da je bila skulptura preveč poškodovana in dotrajana, osveščenost o možnostih obnove pa premajhna.

Ob obnovi zvonika po drugi svetovni vojni so na zvonik vstavili preprosto uro z mehanizmom, ki je poganjal dve kladivi, ki sta bili vsako uro. Ta ura se je pozneje pokvarila in nihče je ni več popravil. Od nje so ostale le še uteži. To sta dve kamniti tvorbi jajčaste oblike, obešeni na verigi. Shranjeni sta v zvoniku.

Leta 1993 so začeli vaščani restavrirati zvonik s pomočjo denarnih sredstev Zavoda za spomeniško varstvo in kulturno dediščino Nova Gorica. Z deli so zaključili 26. maja 1994, ob proslavi 50. obletnice požiga Tabora. Nad vhodom v zvonik, na mesto, kjer je bila nameščena stara ura, je akademski slikar Rudi Skočir naslikal fresko s podobo Sv. Trojice (Marija z detetom, nad njima pa bel golob kot sveti duh). Danes te freske ni več, saj so jo uničili vremenski vplivi in obnova ni bila več mogoča.

Ob zvoniku so vaščani uredili prostor za druženje. Izkopali so star vodnjak globine dvajsetih metrov, ki je bil zasut po 2. svet. vojni. Vodnjak so obzidali in tudi okolico zvonika tlakovali s kamenjem. Ob zvonik so iz kraške doline pod Trsteljem pripeljali velik kamnit blok, ki služi kot miza ali oltar ob vsakoletni maši na prostem. Ob vhodu v zvonik so na ogled postavili tudi okrogel izdolben kamen, ki je bil sestavni del torkle – preše za oljčno olje, ki so ga našli v eni najstarejših kleti v vasi. Na ta kamen so na ogled postavili star zvon, ki ne služi več.

Leta 2018 je zvonik, »tèr« po domače, dobil novo fresko, ki je spet delo akademskega slikarja Rudija Skočirja. Nova freska predstavlja Sveto Trojico – Boga sina Jezusa, z razprtimi rokami nad zemljo, oko za Boga očeta in belega goloba kot simbol Svetega duha.

 

 

* Glede podobe sv. Trojice ostaja več neznank – nekateri viri pravijo, da je bila podoba na sliki, nekateri pa, da je bil kip oz. skulptura.

 

 

 

Tabrški tèr in nova freska R. Skočirja

Prva freska R. Skočirja, ki je bila uničena

Zaraščen zvonik  pred obnovo (arhiv ZVKD).

Kamnite uteži – ostanek ure na zvoniku