Murve

V Tabru stoji še nekaj večstoletnih belih murv, ki so pravi naravni spomeniki.

Včasih so bile murve pri vsaki hiši. Njihove liste so uporabljali za hranjenje gosenic sviloprejk, katerih kokone so kmetje prodajali v predilnico svile v Gorici, ki je bila center za pridobivanje svile v Avstroogrski. Še danes se nekateri spomnijo, kako so bile gosenice sviloprejk požrešne – komaj so jih nahranili! In ostal je živ spomin na to, kako so ponoči, ko je bila povsod po hiši tišina, gosenice glasno hrustale murvine liste na kašči, kjer so jih ponavadi gojili.

Začetki svilogojstva in gojenja murv segajo v sredino 16. stoletja. Evropa si je silno želela pridobiti znanje pridelave svile, katero so do tedaj drago uvažali iz Kitajske. Kitajska pa je seveda znanje strogo varovala! A neki misijonarji so kljub temu ukradli kokone sviloprejk na Kitajskem in jih pretihotapili v Evropo. Tu so zaradi neznanja kokone naprej posadili v zemljo, saj so mislili, da gre za semena! Ko so spoznali svojo zmoto, so morali krajo ponoviti. Ko jim je naposled uspelo osvojiti tehnologijo pridelave svile, je želela cesarica Marija Terezija zasaditi ogromno površin povsod po cesarstvu. A izkazalo se je, da hladne bavarske dežele niso bile primerne za gojenje murv, zato se je razvoj svilogojstva preselil v naše kraje, kjer so odlično uspevale bele murve, s katerimi so pridelovali najkvalitetnejšo svilo (z najdaljšimi vlakni).

Tako je svilogojstvo največji razcvet doživelo v 17. in 18. stoletju, ko je cesarica Marija Terezija celo ukazala, da mora vsak par, ki se poroči, zasaditi najmanj eno drevo murve za gojenje sviloprejk. To je pomenilo širjenje svilogojstva, hkrati pa tudi dodaten vir dohodka in preživetja za novoustvarjeno družino.

Konec 18. stoletja so nove bolezni sviloprejk ter ugodne cene vina in sadja prinesle strm padec svilogojstvu. Ker je sezona sviloprejk sovpadala z delom v vinogradu in obiranju češenj, so se kmetje raje odločali za donosnejše dejavnosti. Z izgradnjo železnice Dunaj – Trst l. 1857 in kasneje še goriške trase leta 1906 se je še povečal izvoz spomladanskega sadja.

Potem je sledila 1. svetovna vojna in huda gospodarska škoda je pahnila ljudi na rob revščine. Takrat so začeli ponovno obujati svilogojstvo kot dopolnilno dejavnost, ki so jo opravljale predvsem ženske in otroci.

Dokončno so kmetje opustili gojenje sviloprejk po 2. svetovni vojni, ko so se ženske začele zaposlovati, pojavila pa so se tudi prva sintetična vlakna, ki so postala cenejša konkurenca svilenim tkaninam – svilogojstvo ni več prinašalo zaslužka.

Danes se še redko kje najde kakšen kotel za kuhanje kokonov sviloprejk, pa še ti so se ohranili bolj po naključju, saj so jih kmetje uporabili za kuhanje hrane za prašiče.