Zborovska pesem
Tabor je bil vedno vas, kjer je domovala zborovska pesem. Tu se je od nekdaj večglasno prepevalo – zaradi druženja in kulturnega užitka!
Posebno noto je imelo petje v letih med obema svetovnima vojnama, ko je Tabor spadal pod Italijo in je ta prepovedala uporabo slovenskega jezika. Tedaj je postala pesem nosilka slovenske narodne zavesti in znamenje odpora. Na skrivaj so peli po hišah, v naravi, v zavetju vinskih kleti…
Kot veliki ljubitelji pesmi in petja imajo Tabrci tudi dve svoji zborovski pesmi posvečeni Tabru, ki sta nastali v drugi polovici 20. st., njeni avtorji pa so domačini.
Pesem vasi Tabor je nastala je leta 1969, za moški zbor. Njen avtor je Milan Čotar (besedilo in glasba), Jožko Čotar in Jožef (Pepi) Čotar pa sta sodelovala pri soustvarjanju glasbenega zaključka skladbe. Note je po zvočnem posnetku zapisal Janko Harej. Pesem še danes pogosto ponosno zadoni po tabrških kleteh in gasah, še posebej ob praznikih.
Pesem vasi Tabor
Vasica na hribčku med grozdjem,
tu rojen sem jaz,
pod njo pa se vije Vipava,
to moja domača je vas.
Tu sive so tabrške hiše,
molče grad stari stoji,
krvava se zgodba mu piše,
v davnino obrača oči.
Kapljica, zlata po hramih
vesele tu raja ljudi,
slavček pa s fanti prepeva,
ko Tabor spokojno že spi.
Dom, moj Tabor,
dom, moj dragi Tabor!
Rojstna vas je pesem za mešani pevski zbor, avtorica besedila je Tončka Vodopivec (roj. Čotar), ki se je leta 1936 zaradi revščine skupaj z možem preselila iz Tabra v Argentino. Pesem je kasneje uglasbil in notno zapisal Jože Trošt. Prvič je bila izvedena ob posvetitvi novega prizidka cerkve Sv. Danijela v Dornberku leta 1990.
Rojstna vas
Oh, kdo bi ne pogrešal te,
preljuba rojstna vas,
kjer sestre, bratje še žive
in davno že slovi tvoj glas.
Ob vznožju ti Vipava teče,
nad tabo trtice rode
In krasi vmes te belo cvetje,
pred tabo snežne pa gore.
In stari grad, že ves posut,
kamnita pot dol proti mlinu
in v Roženplacu lep razgled,
vse to ostalo je v spominu.
Za gradom rojstna hišica,
pred gradom pa v zvoniku zvon,
ki zvonil je Mariji v čast
in smo molili vsi na glas.
Oh, kdo bi ne pogrešal te,
moj Tabor ljubi dom,
saj vedno mislim le na te,
nikdar več vidla te ne bom!