Protiturški tabor

Ohranjena  stolpa zunanjega obzidja iz 15. stoletja, ki je imelo funkcijo protiturškega tabora. Iz tistih časov je ostalo ime Tabor.

 

Grad Dornberg je stal na strateško pomembni lokaciji na izpostavljenem slemenu med robom planote Kras in dolino reke Vipave. Ta lega je omogočala nadzor nad velikim delom spodnje Vipavske doline in nad dostopi na Kras s severne strani. Hkrati pa je gradu zaradi težko dostopne lege, nudila naravno zaščito.

Zaradi vpadov Turkov v deželo, so gradu v 15. stoletju prizidali veliko zunanje obzidje, kot zaščito pred roparskimi napadi. Imelo je 5 stražnih stolpov in dvojna vrata. Ostaja neznano ali je pri gradnji utrdbe pomagala fevdalna ali cerkvena oblast – ali so ljudje morali zgraditi vse na svoje stroške.

Zunanje obzidje je bilo grajeno z visokimi, razmeroma tankimi zidovi, a Turki niso nikdar dolgo časa oblegali utrdb, saj bi jih lahko dohitela sicer počasna, a učinkovita plemiška vojska. Prav tako niso nikdar vozili s seboj težkega oblegovalnega orožja (topov), s katerimi bi sicer z lahkoto premagali te zidove, vendar bi jih upočasnili pri hitrih premikih.

Tako je novo, zunanje obzidje gradu predstavljalo predvsem zaščito za ljudi in premoženje – zaloge hrane in živino, obleke, dragocenosti. Ker niso mogli vedno vsega dovolj hitro umakniti pred Turki, so za obzidjem zgradili stavbe za shranjevanje imetja – kašče. Naslonili so jih kar na obzidje, med sabo pa so jih povezali tako, da se je dalo v zgornjem nadstropju kašč sprehoditi od stolpa do stolpa. To je bilo pomembno, saj obzidje ni imelo svojih povezav med stolpi. Kašče so bile različno grajene, kot je tudi bilo različno premožno prebivalstvo. Od kamnitih, bolj okrašenih kašč, do enostavnih kaminitih lop.

Po nekaterih izročilih bi naj tudi tukaj – podobno kot pri drugih protiturških utrdbah – iz tabora peljal skrivni rov. Nekateri starejši Tabrci so še poznali zgodbo o prehodu, ki je menda kasneje povezoval grad z grajsko ječo, a sledi ali dokazov o njem več ni.

Turki so v te kraje prihajali pogosto, vsakih nekaj let do konca 16. stoletja.

 

Tako je  bil Tabor del mreže protiturških taborov po Vipavski dolini (Vipava, Tabor, Črniče, Vipavski križ…). Sistem je bil, skupaj z opozorilnimi kresovi na najbolj izpostavljenih in vidnih točkah v resnici edina resnično delujoča oblika obrambe pred vse pogostejšimi roparskimi vdori turške vojske.

Iz tistih časov je ostalo ime vasi Tabor.

 

Na risbi Antonia Capellarisa iz leta 1752 – dobro vidno dvojno obzidje