Grad Dornberg

Grad Dornberg je bil eden od treh najmogočnejših gradov 11. stoletja na Slovenskem – skupaj z gradovoma Bled in Vitanje. V 15. stoletju je dobil dvojno obzidje in funkcijo protiturškega tabora. Iz tistih časov je  ostalo ime Tabor.

O GRADU

Grad Dornberg je nastal na strateško pomembni lokaciji na izpostavljenem slemenu med robom planote Kras in dolino reke Vipave. Ta lega je omogočala nadzor nad velikim delom spodnje Vipavske doline in nad dostopi na Kras s severne strani. Hkrati pa je gradu zaradi težko dostopne lege, nudila naravno zaščito.

Grad Dornberg je v pisnih virih prvič omenjen leta 1086. Omemba navaja darovanje samostanu “ene kmetije onstran reke Vipave pod gradom Dornberg”. To pomeni, da je moral grad stati že prej, verjetno pa se takrat še ni imenoval Dornberg – ali pa, saj dobesedni prevod pomeni trnov grič.

Možno bi namreč bilo, da bi goriški grofje, ki so bili nemškega rodu, preprosto poimenovali svojo utrdbo po griču z množico trnja, na katerem je stala. Vendar so listine tistega časa pogosto pomanjkljive. Nanje se ni mogoče povsem zanesti, saj so bile pogosto prepisovane. Morda je prepis nastal v času, ko je grad že dobil nove lastnike – bavarske plemiče Dornberge.

In tako je najverjetnejši odgovor, da je grad sicer že stal, vendar je dobil svoje ime s prihodom grofov Dornbergov leta 1224.

Leta 1224 je namreč grof Mainhard II. izročil Volcherju Dornberškemu grad, leta 1281 pa se je iz nepojasnjenih vzrokov Oton Dornberški odpovedal tej posesti v korist patriarha. Ta je nato prepustil grad Rihemberžanom. S smrtjo zadnjega rihemberškega moškega potomca leta 1371 je celoten fevd z gradom Dornberg ponovno prešel v last goriških grofov, ki so prevzeli upravljanje. Leta 1407 je goriški grof Henrik IV. dal celotni fevd z gradom vred družini Rabatta.

Grofje Rabatta so grad, ki je imel ovalno obliko v velikosti 45 krat 30 metrov, utrdili in obnovili.* V času, ko so gospodarili s fevdom, so močno vplivali tudi na razvoj kraja, ki se je razraščal pod gradom – današnji Dornberk.

 

Antonio Capellaris: Grad Dornberg leta 1752

Zaradi vpadov Turkov v deželo, so gradu v 15. stoletju prizidali veliko zunanje obzidje, kot zaščito pred roparskimi napadi. Imelo je 5 stražnih stolpov in dvojna vrata. Ostaja neznano ali je pri gradnji utrdbe pomagala fevdalna ali cerkvena oblast – ali so ljudje morali zgraditi vse na svoje stroške.

Zunanje obzidje je bilo grajeno z visokimi, razmeroma tankimi zidovi, a Turki niso nikdar dolgo časa oblegali utrdb, saj bi jih lahko dohitela sicer počasna, a učinkovita plemiška vojska. Prav tako niso nikdar vozili s seboj težkega oblegovalnega orožja (topov), s katerimi bi sicer z lahkoto premagali te zidove, vendar bi jih upočasnili pri hitrih premikih.

Tako je novo, zunanje obzidje gradu predstavljalo predvsem zaščito za ljudi in premoženje – zaloge hrane in živino, obleke, dragocenosti. Ker niso mogli vedno vsega dovolj hitro umakniti pred Turki, so za obzidjem zgradili stavbe za shranjevanje imetja – kašče. Naslonili so jih kar na obzidje, med sabo pa so jih povezali tako, da se je dalo v zgornjem nadstropju kašč sprehoditi od stolpa do stolpa. To je bilo pomembno, saj obzidje ni imelo svojih povezav med stolpi.  

Po nekaterih izročilih bi naj tudi tukaj – podobno kot pri drugih protiturških utrdbah – iz tabora peljal skrivni rov. Nekateri starejši Tabrci so še poznali zgodbo o prehodu, ki je menda kasneje povezoval grad z grajsko ječo, a sledi ali dokazov o njem ni več.

S smrtjo zadnjega grofa Rabatta, leta 1794, je celotno premoženje nasledil grof Coronini Cronberg – tudi grad Dornberg, ki je takrat že začel razpadati.

Ob smrti so opravili popis premoženja. V popisu premičnin v gradu Dornberg iz leta 1794 kaže, da je bil grad takrat še v celoti opremljen in da so člani rodovine Rabatta do takrat v njem vsaj občasno še prebivali. Popis gradu omenja sicer razmeroma malo prostorov; zlasti kapelo, sobo poleg kapele, kor kapele, sobo pokojnega Antonija Rabatte, sobo pokojnega Mihaela Rabatte, poslikano sobo v drugem nadstropju, pisarno gospostva, kuhinjo, dve vinski kleti in nekaj pomožnih prostorov. Zapuščinski popis dopolnjuje opis gradu v spremnem besedilu k avstrijskemu vojaškemu zemljevidu iz druge polovice 18. stoletja; grad, ki je obvladoval vso okolico, je bil četrt ure hoda oddaljen od župnijske cerkve in obdan s trdnim obzidjem in stolpi. V kapeli Svete Trojice v gradu je bila lesena skulptura Svete Trojice, ki je bila pozneje prenešena v župnijsko cerkev Sv. Danijela v Dornberku.

PROPAD GRADU

Po izumrtju rodbine Rabatta leta 1794 je začel starodavni in neudobni grad Dornberg naglo propadati. Kromberška veja rodovine Coronini ni imela pravega razloga za njegovo vzdrževanje, saj so njihove posesti v tistem času obsegale več kot polovico Goriške grofije. Prav tako pa je to bil čas usihanja fevdalnega družbenega razreda in njegove moči – ohranjanje grajskih stav pač ni bilo prioriteta. Vrednost premoženja takrat je predstavljala predvsem zemljiška posest, zastarela grajska stavba ni bila več zanimiva. Brez vzdrževanja strehe in zidov, grajska stavba kmalu ni bila več primerna za bivanje. Nekaj časa so še uporabljali grajsko kapelo, v kateri je menda bila še leta 1833 zadnja birma. V letih od 1840 do 1860 so razpadajoči grad spremenili v kamnolom in ga po delih razprodali. Razvaline srednjeveškega grajskega jedra so do tal podrli, saj je menda grozilo, da se bodo razkriti zidovi sesuli na vaške hiše (nekdaj kašče). Grajske kamne so vaščani in okoliški prebivalci kupovali za gradnjo in obnovo svojih hiš in mlina na Vipavi. Ostanke gradu so podirali tudi zato, ker v bližnji flišni okolici ni bilo veliko za gradnjo primernega kamna.

Od nekdaj mogočnega gradu je danes ostalo zelo malo. Ohranjeni so le nekdanji vhod oz. vrata na južni strani zunanjega obzidja in dva stolpa. Hiše so večinoma prenovljene. Obzidje notranjega grajskega jedra je še ohranjeno v obliki do deset metrov visokih kamnitih zidov.

V vsakodnevni uporabi so ostala še vaška imena, ki spominjajo na čase, ko je grad krojil podobo vasi. Tako na primer nekdanjim vratom na južni strani vaščani pravijo »kalona« (obok), na severozahodni strani ob zvoniku pa »parton« (vhod). Del vasi okoli notranjega obzidja se imenuje “za gradom”.

* Mogočne stavbe kot so gradovi so trdno grajene, da kljubujejo vojskam, naravi pač ne morejo. In čeprav je malo podatkov o potresih v srednjem veku, vseeno najdemo zapise o tem, kako je bilo poškodovanih ali celo porušenih več gradov na Goriškem v potresu leta 1347. Ugibamo – je bil tudi grad Dornberk med poškodovanimi, glede na to, da zapisi pogosto omenjajo obnove gradu?

Pod kalono (Foto: Loredana Makovec)